Ljubezen do rož mi je bila že v zibko podana. Starša sta velika ljubitelja različnega cvetja in rož, vsekakor pa izstopajo vrtnice, oleandri, fuksije, bršljanke, v zadnjih letih tudi hibiskusi, lilije in brugmansije (kristavci). Ampak ta ljubezen se je nekako potuhnila vse do adolescence, saj mi je bilo v otroštvu in zgodnji mladosti pomembno vse kaj drugega kot pa hišno cvetje. Spomnim se, da mi je nekoč kot osnovnošolcu prišla na ušesa beseda, meni do tedaj neznanega pomena. P-o-l-i-n-e-z-i-j-a. Beseda se me je takoj močno dotaknila. Ne vem zakaj, a že prvič sem jo karseda spoštljivo izgovoril. In nikakor ni hotela ven iz mojih misli.

Leta so nezadržno tekla, a čarobnost besede je ostajala v meni in z menoj delila marsikateri dan. Kasneje so mi prišle pod roke tudi prve fotografije tihomorskih otokov, ki slišijo na ime Francoska Polinezija. Seveda so slike v meni izzvale nov val navdušenja, piko na i pa je postavila promocijska (demo) video kaseta Cluba Med, ki je bila priložena neki tuji turistični reviji. Naslovnico kasete je krasila čudovita fotografija nekega atola, ki se je bohotil v vsej svoji lepoti in šarmu. Video kaseta je kar klicala po tem, da jo čimprej vzamem iz revije in vstavim v predvajalnik. In potem zaslišim v tujem jeziku meni sedaj že poznano besedo Polinezija. Srce začne hitreje poganjati kri po žilah, nestrpnost in napetost kaj hitro poskočita vse tja do vrelišča. In moje oči le še hlastajo po videnem, moja ušesa norijo od prečudovitega petja domačinov na video kaseti. Preplavijo me božanski občutki. Da, stopil sem za tisti hip v raj in tedaj sem se zavedel, da tudi vse nadalnje poti vodijo le še tja. Takrat, ko bo to mogoče. Video kaseto sem si seveda še večkrat ogledal in vsakič znova so moja čustva norela ob pogledu na vse, kar so na njej videle moje oči in slišala moja ušesa. Leta so tekla dalje, mojih ogledov video kasete je bilo vedno manj. Na njej se je že pričel nabirati tudi prah. Glavna krivca za to sta bila moja nova velika ljubezen do skal in plezanja v vertikali ter malo kasneje bolezen, ki me je pripeljala tik nad rob prepada. A se je na koncu tunela vendarle pokazala čisto majhna svetloba in mi vlila novega upanja, da se je borelioza od mene dokončno poslovila. Takrat sem se tudi prvič zavedel svoje šibkosti in minljivosti – spoznanje, ki mi ga je bolezen kot še ne 20-letniku pustila za seboj.

Veliko, veliko časa sem tedaj preživel s svojim Kordom – alaškim malamutom, ki je v tistih težkih dnevih, ki so sledili, postal moja edina vez z zunanjim svetom. Žal pa nama ni bilo usojeno, da bi dalj časa uživala eden z drugim. Še danes mi zastane dih, ko pomislim na tisto težko odločitev septembra 2000 o njegovi evtanaziji. In še sedaj si očitam, da sem takrat morda ravnal premalo razsodno. Najhujša je bila vrnitev v prazen dom in vsem pojasnjevati, zakaj Korda ni več. Bolečina ob njegovi izgubi me ni nikoli zapustila. K sreči pa ostajajo lepi trenutki v mojem spominu, nekaj pa tudi na slikah. Potem pa… sledil in zgodil se je preobrat, ki me je za vedno zaznamoval in  kakršnega bi si vsak želel. Na obzorju ni bilo več črnih oblakov, le še jasno, kristalno čisto nebo. Čas od septembra do decembra je potem ekspresno minil. Naneslo je, da sva se s Polinezijo zopet srečala. Najprej sem na plano potegnil zaprašeno video kaseto in se spet podal užitkom ob gledanju in poslušanju le-te. Sledil je telefonski klic in oseba na drugi strani žice mi je ponudila nekaj, česar preprosto nisem mogel zavrniti, niti ni bilo časa za razmislek. V decembru 2000 z M. potujeva na Francosko Polinezijo. Kaaaaaaam?! Ja, prav tja in to čisto zares. Dolgo časa sploh nisem dojemal in verjel ali sanjam ali pa se vse skupaj zares dogaja. Končno se mi bodo otroške sanje uresničile. In še cena karte je bila prav smešna, tako da bi verjetno obžaloval celo življenje, če tega ne bi izkoristil. Je lahko še kaj lepšega, da po vsem peklu, ki sem ga preživel, nadaljujem z življenjem na najboljši možen način. S svojo ljubeznijo se podajam rajskim otokom naproti.

Dan D je kar prehitro prišel. Solze sreče so me oblile, ko sva prispela tja, čeprav sem bil popolnoma sesut in izčrpan zaradi morske bolezni, ki so ji botrovali zelo visoki valovi med prehodom iz enega otoka na drugega. A to vsekakor ni zmanjšalo ali ustavilo celotne evforije in pričakovanja nepričakovanega. Kaj se je potem tam dogajalo, je seveda ena prav posebna, čudovita zgodba zase. Ljudje, kot so: Pascal, Tota, Serge in Janou bodo za zmeraj ostali lepo zapisani v mojem srcu. In potem je tukaj še ona. Ena in edina. Najbolj edinstvena, kar sem jih kdajkoli smel uzreti, se jo dotakniti, jo povonjati… Nekateri jo kličejo plumeria, drugi frangipani, v Sloveniji ji rečemo plumerija, na Polineziji pa ji rečejo tipanier. Bila je to moja ljubezen na prvi pogled. Ob pogledu na prekrasne cvetne liste različnih barv, od katerih je še posebej izstopala belo-rumena kombinacija, mi je srce kar poskočilo. Da o poti k nori ekstazi ob vohanju njenih cvetov niti ne govorim. Vonj, ki še kako vpliva tudi na libido človeka. A bolj ko se je bližal konec najinega potepanja po tihomorskih otokih, bolj sem se žal moral zavedati tudi dejstva, da se bom moral za vedno posloviti od nje, saj se v naših krajih ne bi dobro počutila. Veliko, veliko lepega je bilo za nama, ogromno prečudovitih vtisov, izkušenj, dogodkov. Doživetij, ki se jih bom vedno zelo lepo spominjal in nosil nekje v skritem kotičku sebe, kot največjo skrivnost. Težko, težko sem sprejel dejstvo, da je bilo to najino slovo. Pravzaprav je še najbolj smešno to, da sem šele po povratku izvedel, kako ji je zares ime.

Leto se še ni dobro končalo, že me je pot vodila pod himalajske vršace, v divjo in dokaj neobljudeno deželo. V Nepal. Med potjo proti začetku našega trekinga, sem del le-te preživel tudi na strehi avtobusa. Neudobni in zelo ozki sedeži mi nikakor niso bili všeč. Vožnja na strehi lokalnega avtobusa je bila tudi varnejša. In potem mi naenkrat pogled uide levo zgoraj, kjer jo ugledam. Njo! V Nepalu?Ali sanjam? Ali moje oči prav vidijo?! Čakaj, čakaj! Ali ni to tropska roža? Ali ne raste samo v tropskem podnebju? V trenutku me je preplavilo nešteto vprašanj, na katere ni in ni bilo odgovora. Drugi dan trekinga nas je pot že vodila po zmeraj bolj divjem in razgibanem terenu. V nekem trenutku v daljavi zagledam srednje visoko drevo – plumerijo. Brez razmišljanja se poženem v hiter dir, kot bi me lovile divje zveri. Tekel sem preko poškodovanega visečega mostu, ne oziraje se na to, da bi bil globok padec v deročo reko spodaj pod mano usoden. Ljudje v vasi so me čudno gledali, ker sem v tako kratkem času tolikokrat izgovoril besedo plumerija. Pod drevesom sem pobiral cvetove in jih vohal in vohal v neskončnost. Občutek je bil božanski. Ko so prispeli tudi ostali člani skupine, so vsi v en glas dejali: »Vau, kako pa to noro diši!« Takrat sem tamkaj, na tistem mestu izrekel tiste moje »slavne« besede: če rasteš tukaj, boš rastla pa tudi pri meni doma na Vrhniki. Nekaj cvetov sem še pobral, jih shranil v škatlico ter jih nosil s seboj. Cvetovi so me še dolgo razveseljevali s svojim vonjem. In še danes mi ni jasno, kako to, da je uspevala tam, na 1000 m.n.v. Ko sem želel odtrgati še vejo, dve, zase, je k meni pristopil naš šerpa in mi dejal, naj sedaj raje ne trgam, ker nas čaka še skoraj cel treking okoli Anapurn. Rekel mi je še, da bo on poskrbel zanjo, ko se vrnemo v naš lodge v Katmandu in mi jo prinesel tja, saj rastejo tudi v glavnem mestu.

Dnevi so tekli in jaz sem kar malo pozabil na obljubo, ki mi jo je dal naš šerpa Mustafa. Ko smo tako nekega dne, po naši vrnitvi, sedeli za mizo in obujali spomine na prehojeno pot, se naenkrat prikaže možak z ogromno vejo plumerije ter mi jo ves nasmejan izroči. Skoraj me je kap ob pogledu na tisto veliko gmoto lesa in zelenja. Tisti hip sploh nisem vedel, kam naj jo dam oziroma kako naj jo spravim domov v Slovenijo. Sledil je velik projekt, kako spraviti zadevo domov. Skupaj smo malo staknili glave in nekako s skupnimi močmi našli rešitev. Padla je ideja – plastične cevi za odtoke oz. kanalizacijo. Super ideja, a kje za vraga naj sedaj sredi skoraj milijonskega Katmanduja najdem prave plastične cevi? Ali jih sploh poznajo oziroma imajo? Z veliko truda in iznajdljivosti mi jih je le uspelo najti nekje pod zemljo glavnega mesta. Da ne omenjam tega, da so mi pod zemljo med rezanjem cevi delale družbo lačne podgane. Plumerijo sem moral seveda razrezati, da sem tiste kose lahko spravil v dve metrski cevi. Z današnjim znanjem bi se zagotovo drugače lotil rezanja vej kot pa takrat v Katmanduju. Doma, v Sloveniji, sem dal stebla na omaro, kjer so brez vode in zemlje leže počakala do marca prihodnjega leta. Od treh zastavljenih podtaknjencev, sta se dva prijela takoj, tretji pa žal ne. Kasneje se je iz neznanega vzroka posušil še drugi. Tako mi je ostal le en, ki pa je na srečo lepo rasel.

Pred časom mi je prišla pod roke knjiga z naslovom Skrivnostno življenje rastlin (orig. The Secret Life of Plants – Peter Tompkins, Christopher Bird). Knjiga, v kateri sem našel marsikateri odgovor na svoja skrivnostna in neverjetna vprašanja.

Danes lahko z gotovostjo rečem, da sem s temi rožami povezan dosti bolj, kot si lahko mislim. In one mi pomenijo mnogo, mnogo več, kot samo rožo. In želim si le, da se ta povezanost nikoli ne konča. Še kako se zavedam, da med človekom in rastlino obstajajo tako duhovne kot tudi čustvene povezave. In tega se nikakor ne smemo sramovati, temveč negovati in spoštovati.

Se nadaljuje…

Dragi bralec/bralka, hvala, da si si vzel/a čas in prebral/a mojo zgodbo!